Benetke, markantno in večno prizorišče umetniškega dogajanja, je s svojimi skoraj scenografskimi prozorišči in kulisami, ki to sploh niso, večkrat tudi njegova neposredna inspiracija. Iz okolja, v katerem se umetniško oblikuje Jasmona Rojc, je mlada slikarka že črpala v svojem prvem ciklu »Povezovanja« z motiviko hiteče množice, ki brezoblično stopa stopa svojim dnevnim nalogam naproti. Mesto neštetih kanalov in posledično tudi mostičkov, na katere vodijo še številnejše stopnice, je rdeča nit tudi njenega sledečega cikla »Stopnišča«, čeprav iz končnih izdelkov o mestu na lesenih kolih ni na prvi pogled niti sledu. Motiv stopnišča, ki izhaja iz realnega sveta – in v pripovedni, narativni usmeritvi ostaja tudi njena likovna govorica -, se na platnu namreč transformira v neidentificirano, brezčasno prizorišče, ki pridobi nekakšen nadrealistični in novostvarnostni značaj. Takšen rezultat je zaradi Jasminine narave dela pravzaprav pričakovan, saj fotografski predlogi, ki jo posname sama, največkrat sledi idejna skica v akvarelu, šele tej pa sledi končna podoba v oljni tehniki. Fotografija, njena edina vez z realnostjo, torej služi zgolj kot pomoč, iz katere avtorica črpa podlago (motiv stopnišča), jo interpretira po svoje, ter ji dodaja elemente in zgodbo, da je prvotna podoba na koncu neprepoznavna. Neskonča stopnišča, ki se vijejo, vzpenjajo in zavijajo kot tirnice v zabaviščnih parkih, so ponekod osamljena v nenakšnem sivem brezprostorju, drugje jih obdaja pravljična močvirnata pokrajina. Iz njih je mogoče prepoznati slikarkino sposobnost raznolikih slikarskih prijemov, ki jih zoperstavi znotraj posamezne kompozicije; kot na dlani je namreč močan kontrast med strogostjo in tehnično pravilnimi perspektivičnimi prvinami arhitekturnega elementa ter svobodnejšo, skoraj impresionistično potezo megličaste pokrajine, ki ne skriva domačnosti v akvarelu.
Izbran motiv stopnišč Jasmini omogoča poglabljanje v njej ljuba načela perspektive, igranje z geometričnimi načeli in horizontom, ki so bili pred več kot pol tisočletja glavna preokupacija velikih renesančnih mojstrov, mdr. Albertija, P. Della Francesca, Masaccia, ... Na misel mi takoj prideta Leonardov nedokončan Poklon sv. Treh kraljev (1481) in Rafaelova Atenska šola (1509/10); pri prvem je stopnišče sicer v ozadju in nas vodi v neznano, pri slednjem se nam zdi, kot da se bomo tudi sami povzpeli nanj, pri obeh pa je ta arhitekturni pojem priča in nosilec nekega vesoljnega dogodka ali višje resnice. Renesančnemu umetniku upoštevanje načel perspektive namreč ni omogočilo zgolj upodobitve bolj »verodostojnega«, realnosti približanega prizorišča, temveč njeno rabo kot simbolno formo za likovno izražanje »sporočila« slike, skladno z idejo o lepoti in geometrični urejenosti sveta in vesolja, ki se izraža tudi skozi urejenost njegovih delov. Simbolno noto, ki nam sugerira vsebino, srečamo tudi pri stopniščih Rojčeve, natančneje v njihovem doslednem nadaljevanju v neskončnost. Spomnijo nas na starokrščanski motiv Jakobove lestve, pa ne le zato, ker je lestev kot taka včasih tudi razstavni eksponat kot del instalacije ob razstavljenih Stopniščih, temveč tudi zaradi njihove simbolne moči, saj se ob njih vprašamo, ali je umetnica želela nakazati »jakobovsko« pot modrosti, mogoče možnost onostranstva ali most med tem in onim svetom? Mogoče vs to tesnobno, megleno ozračje v koloritu, omejenem na rjave odtenke, razkriva strah mladega človeka pred negotovo prihodnostjo? Mogoče. Vsekakor pa je njeno odločno potezo in razgibanost upodobljenih poti lahko brati kot samozavesten in odličen začetek mlade umetnice na svoji profesionalni poti.