8. maj 2008 ob 20. uri
Janez Zalaznik - Sladke laži in druge nečednosti
Kako se lahko nagajive in vznemirljive sladke laži in druge nečednosti znajdejo med – po prvem občutku – hladno geometrijsko abstrakcijo? Pričujoč izbor del nam lahko na postavljeno vprašanje odgovarja pritrdilno, saj nam platna nakazujejo, kako iz resnobnih geometrijskih likov in volumnov izvabiti igrivost in duhovitost, ne da bi pri tem celota izgubila na suverenosti in zrelosti. Janez Zalaznik je s svojim »klasičnim« izpovednim načinom med sodobnimi ustvarjalci na slikarskem področju bolj kot ne osamljen primer. Klasika se v tem primeru nanaša na starejše uveljavljene likovne vzorce, pri katerih (še) pridejo do izraza tehnična, risarska in modularna znanja, ki se (tam, kjer sploh obstajajo…) tako rada skrijejo v vsej današnji svobodi izbiranja in izražanja likovne govorice. S spoštovanjem zazrta v preteklost, z oblikovnimi rešitvami in vsebinskim nabojem pa v sedanjosti, je pred nami zbirka večjih formatov v tehniki akrila, ki so nastali v zadnjih dveh letih Janijevega ustvarjanja.
Platna zaznamujejo razgibane in v večini primerov nabito polne kompozicije, iz katerih je razvidno, da slikarja ni strah barv in da se ne omejuje na »varno« paleto osnovnih odtenkov, temveč meša, preizkuša, kombinira in uspešno združuje različne barvne karakterje v homogeno celoto. Podobe nagovarjajo gledalca s svojimi kompleksnimi oblikami, nastalimi iz posameznih geometrijskih struktur. Le tu in tam jih prereže drobna zlata nitka, ki daje slutiti, da nismo tam, kjer smo mislili, da smo in da snov ni tako »na prvi pogled« obvladljiva, že znana, kot bi se nam sprva zdelo. Odmev kubizma, ki je pred skoraj stotimi leti otipljivo telo razstavil na ploskovite kadre in različne zorne kote, je v Zalaznikovih delih jasno izražen. Od vseh »izmov« je bil ravno ta avantgardni slog že od nekdaj predmet avtorjevega zanimanja in nenazadnje se je v njem ob akademskem izobraževanju tudi dodatno izpopolnjeval. V svojih delih kubistične vzore izraža z nizanjem ostrih likov, ploskev in trakov, ki delujejo kot razgrnjeni plašči papirnatih tulcev in kock. V kompoziciji, ki je sestavljena, kot da bi isti predmet hkrati videli iz vseh strani, se na nekaterih mestih ujamemo v ploskovitem brezprostorju, ki je v svojih dveh dimenzijah pomenil ideal modernistom. A prav tu se zgodi tudi največji Zalaznikov prelom s tradicijo zgodnjega 20. stoletja; na svoja platna suvereno vključi tretjo dimenzijo, ki so se ji kubistični slikarji namensko izogibali, oziroma so jo želeli nakazati ravno z njeno razgradnjo na dvodimenzionalne fragmente. Sam pa jo v duhu postmodernizma prepleta s ploskovitostjo in v »moderni« razgrajene elemente v neokonstruktivističnem slogu sestavi na novo, tako da formira nove oblike, telesa, konstrukcije, ki delujejo kot celota, kot samostojen objekt. Zalaznikov naslon na likovno tradicijo preteklega stoletja pa ne pomeni le prazno posnemanje že preverjenih umetnostnozgodovinskih slogov. Z uporabo nekaterih danes neaktualnih tehnik kvečjemu ovrednoti svoje delo, ki ga, ob spoštljivem odnosu do likovne tradicije, uspe sestaviti na povsem nov in svež način. S svojimi kompozicijami, ki so prijaznejše od strogega in tehnično usmerjenega konstruktivizma ter bolj otipljive od ploskovitega kubizma, Janez Zalaznik pove, od kje prihaja in kam gre, saj jih opremi s sodobno vizijo in sporočilnostjo.
S sintezo dvo- in trodimenzionalnega prostora slikar doseže, da gledalčevo oko ne more naenkrat zaobjeti celotne slike, saj ploskve prehajajo ena v drugo in spreminjajo globino na najbolj nepredvidljivih mestih. Naš pogled sledi izbrani liniji po neki notranji logiki in ko se že zdi, da je našel pravo pot, se na neki točki ujame v zanko, saj ga tam čaka nepričakovan zasuk ali nova dimenzija. Z vizualno igro po polju slikarskega platna je dosežen slikarjev namen, ki hkrati reflektira svojevrstno duhovitost umetnosti, saj slednja po avtorjevem mnenju ne rabi biti neprestano resna, še manj pa depresivna. Predvsem, če je daleč od eksistencialno ogroženih pogojev, kot smo jih vajeni iz stereotipnih podob romantičnega umetnika, ki slika v svojem »ateljeju«, med tem ko mu dež kaplja na glavo…
Zalaznikova dela pa ne moremo zreducirati le na kombiniranje barv in sestavljanje oblik v nove kompozicije; dekorativna vloga, ki jo imajo njegove estetske in na pogled prijetne podobe, je presežena, ko preberemo njihove podnaslove. Če gre pri avtorju za popolnoma abstrakten slikarski način, pa je ta toliko bolj konkreten pri vsebini. Kljub temu, da izbira svojevrsten in s tem zelo intimen način pripovedi, so njegovi motivi vzeti iz javnega, vsem skupnega okolja in so lahko vsakemu sleherniku prepoznavni. Najsi gre za dela izrazito družbenega naboja (Kardinalov napeti trebuh, Konec nekega napuha, Lažni blišč…), ali tista, ki mejijo med družbenim in zasebnim (Ne vzemi mi veselja, Pogosta vprašanja, In jutro bi lahko bilo…), se gledalec vedno lahko poistoveti s tokom misli, ki ga narekuje posamezen naslov. Slednjih namreč ne črpa iz svojih notranjih, drugim prikritih in nerazumljivih dilem, temveč si kot razmišljujoč posameznik sredi množice zastavlja nekatera obča, vsem skupna vprašanja in hipoteze. Naslov posameznega dela nam lahko postane namig na realne elemente v njem in spodbuda, da jih začnemo iskati in prepoznavati v prej povsem abstraktno nejasnih oblikah. Janez Zalaznik dokazuje, da se za večjo sporočilnost ni potrebno skrivati za provokativno ali neprivlačno obliko, temveč, da je mogoč ravno tako neposreden nagovor preko jasne in kontrolirane linije, ki ne skriva tehnične podkovanosti. Estetska privlačnost njegovih del tako ne zmanjša ostrine vsebinske osti, ki pa ni ne grozeče preroška, niti si ne prizadeva reševati sveta. Želi si opazovati in komentirati.

Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

28. marec 2008 ob 21. uri
Tanja Milharčič - Zgodbe iz gozda
Galeriji Tir nadaljuje razstavno sezono z novo razstavo serije grafik Tanje Milharčič, ki bo predstavila svoje diplomsko delo Zgodbe iz gozda, v katerih »pripoveduje« pravljice, ki se pletejo v njeni domišljiji. Te so navdih bodisi za likovno ustvarjanje kot za kratke literarne pripovedi, nepogrešljiv del njenega izražanja že od malih nog. Za svoje delo je izbrala klasično tehniko s čimer ostaja vezana na tradicijo Ljubljanske grafične šole, ki je bistveno poudarjala čistost grafičnih tehnik. V galeriji bo postavila praktični del svoje naloge, ki jo bo kasneje zagovarjala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom prof. Lojzeta Logarja.

Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: Katarina Brešan

29. februar 2008 ob 21. uri
Petre Petan - Precepcija
29. februarja se je ob 21. uri v Galeriji Tir zgodila otvoritev fotografske razstave Petre Petan z naslovom Precepcija.
Avtorica se je predstavila s serijo sedmih motivov, od katerih se vsak manifestira na tri različne načine. Fotografiji velikega formata sledi isti posnetek manjših dimenzij, sosledje pa je zaključeno z izbranim detajlom posamezne fotografije, ki ga ne zaznamuje reprezentativen izrez, temveč le-ta izhaja iz obrobnih, pustih in neizpovednih kompozicijskih polj.
Petanova je svoje fotografije zbrala pod skupnim imenom Precepcija, ki na prvi pogled deluje kot tipkarski lapsus. Pa vendar gre za avtoričino besedno igro s pojmom percepcije, ki v njenem kontekstu pomeni trenutek, ko se ujamemo v nekem fragmentu, v igri opazovanja in meditacije. Njena fotografija zajema tiste momente, ko vzorci iz našega okolja ne zbudijo samo estetskih čustev, temveč tudi globlje razmišljanje o bivanju, o lepoti vsega živega in umetno, pa vendar s človeškimi rokami proizvedenega sveta, s spodbudo, da si kdaj pa kdaj vzamemo čas in se z optimizmom ozremo okrog sebe. Idejna vsebina Petrinih fotografij se tako izraža skozi vsakdanje, a največkrat marginalne motive iz narave in mesta ter z njihovo fragmentarno kompozicijo brez osrednje točke očišča. Slednja nam omogoča, da se potopimo v množico detajlov, barv in oblik, ujetih v posameznem izrezu in se prepustimo miselnemu toku.
Posebna zahvala avtorice gre prof. Mariji Jenko iz Oddelka za tekstilstvo na ljubljanski NTF.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

17. januar 2008 ob 21. uri
Nika Autor, Asad is going home
Mlada mariborska slikarka, Nika Autor, ki je svoje umetniško ustvarjanje izpopolnjevala tudi na področju fotografije, je januarja 2008 odprla razstavo del v Galeriji Tir.
Predstavila se nam je z multimedijskim projektom Asad is going home, v katerega Nika vključuje fotografijo, videoprojekcijo in dokumentarno gradivo. Projekt zaznamuje izrazita družbena angažiranost avtorice, ki preko svoje umetnosti reflektira svoja jasna stališča o vsakdanjem življenju v urbanem evropskem okolju.
Iz našega vsakdana, ki nam je tako samoumeven, da se v vsesplošnem pomanjkanju časa včasih sploh ne zavemo njegove enoplastnsti, avtorica jemlje drobne zgodbe in poglede, ki nam jih predstavi iz povsem drugačnega zornega kota. Tako nam prikaže zgodbo migranta Asada iz Bangladeša, ki jo spremljamo skozi fotografije in dokumentacijo njegovega potovanja; človeška usoda mnogih, ki je za nas, tu ob meji, bila še nedavno nekoliko bolj vsakdanji pojav, a smo na njo mogoče gledali s strahom in neodobravanjem…
Skozi pojme individualizma, odtujenosti in človeškega dostojanstva nam Nika Autor ponuja kritičen premislek o podobi današnjega sveta.
Niko Autor sta predstavila avtorja spremljevalnega teksta Andrej Pavlišič in Nikolai Jeffs.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

15. december 2007 ob 21. uri
Boštjan Lapajne, Klepet ob kavi
V Galeriji Tir je bil 15. decembra 07 gost mag. Boštjan Lapajne in njegov likovni projekt Klepet ob kavi. Predstavil se je z dvema video-projekcijama, ki pripovedujeta zgodbo o naših socialnih odnosih, povezanih z druženjem ob kavi, vse skupaj pa je bilo podkrepljeno s slikarskimi platni, na katerih imajo osrednje mesto skodelica kave in ženske ustnice, kot reducirana elementa običajnega kavarniškega motiva.
Ob pojavljanju kave kot motiva v svetu umetnosti nas verjetno večina najprej pomisli na Cankarjevo skodelico kave. Žalostna zgodba sicer izhaja iz povsem drugačnega časa in socialnih razmer, ko je ta substanca še veljala za prestiž in redkost v nižjih družbenih slojih, med tem ko si danes, ko je kava samoumeven del našega vsakdana, teh pogojev skoraj ne moremo predstavljati.
Kljub temu, da primerjava med literarnim delom Ivana Cankarja in likovnim projektom Boštjana Lapajneta ni ne naš namen, niti stvar zanimanja, velja opomniti na poklon, ki ga oba avtorja posvečata kavi s tem, ko jo izbereta za svoj osrednji motiv. Obema namreč predstavlja posebno vrednost; Cankarju zaradi svoje nedostopnosti in s tem povezanim fetišizmom, Lapajnetu pa - ravno nasprotno – zaradi njene razširjene družbene vloge, saj pomeni odhod na kavo že nekakšen socializacijski obred.
Projekt Klepet ob kavi združuje obe Boštjanovi interesni polji ustvarjalnosti; slikarstvo, ki mu je posvetil svoj dodiplomski študij, in video, v katerem je nadgradil svoje znanje z magisterijem. Osrednjo zgodbo tako pripoveduje video projekcija običajnega petkovega večera, ki ga dva prijatelja preživita na pohodu po Ljubljani. V filmu nam je predstavljena situacija, ki je vsem znana in s katero se lahko vsi poistovetimo, ko s svojo družbo v večernih urah sproščeno tavamo po mestu, se združujemo okrog barskih mizic, povsem nenačrtovano in po lastnih vzgibih menjamo lokacije ter tako razvijamo scenarij našega vikendaškega podviga.
Slikarski vložki imajo funkcijo spremljave videa in prispevajo k ustvarjanju toplega, družabnega ambienta, v kakršnem se znajdemo, ko se usedemo h kavi. Občutek lahkotnosti in nerealnosti, ki ga želi doseči avtor s svojo postavitvijo, spodbuja tudi skoraj dematerializirana impresionistična tehnika njegovih podob na prosojni pvc transparentni podlagi, ki delujejo kot utrinki iz sosednjih miz. Kot izseki iz okolja, ki nas obdaja.
Lapajne na svojih platnih zreducira motiv pitja kave na dva ključna elementa tega obreda; na skodelico kave in ustnice – personifikacijo človeka. Intimen detajl, ki mogoče nakazuje na to, da smo, navkljub vsemu čebljanju, nemiru in migetanju kavarniškega vzdušja, vsak v svoji zgodbi, v svojem pogovoru, v svojem središču vesolja. Kajti, če ne sicer, se vsaj takrat naš divji življenjski ritem ustavi in preide v pol-sanjski svet pripovedovanja, izpovedovanja, načrtovanja, katarze…
Gre za obred, med katerim se sklepajo posli in prijateljstva, se rojevajo ideje in lajšajo duše. Gre za način druženja, ki postaja že nekakšna družbena formacija, saj se odpravimo "na kavo", četudi vemo, da bomo naročili čaj. Ali kot o tem razmišlja avtor sam:
»Pitje kave ali odhod z prijateljem v petkov večer je del pogovora in sanj ter želja, ki se prepletajo s prihodnostjo. Zanimivo je, da so želje zelo hipotetične in da se skoraj nikoli ne uresničijo. Lahko bi rekli, da je to blebetanje in s tem sproščanje svoje energije in tegob, ki so se zbrali ali nakopali med delovnim tednom. Gre za veliko izgubo časa in denarja, vendar dobimo socializacijo in prijateljevo trepljanje roke po tvojem hrbtu, “hej stari sej bo vse v redu”.«
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič in Katarina Brešan

23. november 2007 ob 20. uri
son:DA in djSplinter ter Samo Pečar: Akcija št-7
V petek, 23. novembra je ob 20. uri v Galeriji Tir potekala predstavitev projekta Akcija št-7. Akcija št-7 sledi seriji kompozicij oziroma »low-fi« tehničnih konstelacij, ki jih je son:DA skupaj z gosti ustvarila in jih izvajala v obdobju zadnjih treh let.
Akcija št-7 je ob audio-video performansu, enostavno sestavljiv zvočno-slikovni inštrumenta, ki omogoča mobilnost in nezahtevnost pri prostorski intervenciji.
Vsebina slikovnega in zvočnega materiala ter žanrska (ne)omejenost oziroma funkcionalnost inštrumenta ter povezanost avtorjev prinašajo razmislek o interdisciplinarnosti trenutka in digitalni-analognosti prostora.
Akcija št-7 je zajemala skoncentrirano novembrsko slovensko turnejo, v kateri se je projekt predstavil v vseh delujočih multimedijskih centrih naše države.

3. november 2007 ob 21. uri
Neže Žehelj - Moje slike
V soboto, 3. novembra je v Galeriji Tir potekala otovoritev zastave kolažev Moje slike Neže Žehelj, ki se se je predstavila tudi s kratkim filmom Baka. V filmu nam kot glavno akterko predstavi svojo babico, ki nas skozi objektiv kamere povabi v svoj dom, nam prikaže svoj vsakdanjik in nas spusti v svoje življenje. Nežini kolaži pa prikazujejo ravno nasproten svet od zasebnosti, domačnosti in pristnosti, ki smo jih bili deležni v filmu, saj črpajo motive iz urbanega okolja: ulice, mesta, celega sveta. Posamezne likovne fragmente sestavlja v nove kompozicije, s katerimi sporoča svoj pogled na družbo, tu in tam pa je kolažem dodan grafit ali šablona, ki odkrito priča o avtoričini emancipaciji vključevanja "street arta" v sodobno umetnost. Tako nam celotna razstava oriše dve različni okolji umetnice, njen zasebni in zunanji svet, ki sta sicer kontrastna, vendar eden drugega dopolnjujeta.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

5. oktober 2007 ob 20. uri
Tanja Nataša Moškrič - Moj svet
V petek, 5. oktobra 2007 je ob 20. uri v galeriji Tir potekala otvoritev razstave Moj svet Tanje Nataše Moškrič. Tanja Nataša Moškrič je mlada slikarka, tik pred diplomo na ljubljanski ALU. V Galeriji Tir se je predstavila s ciklom slik Moj svet, skozi katerega izpoveduje svoj pogled na življenje in svet okrog sebe. Na njenih delih prevladujejo geometrijski, grafični elementi in voluminozne ploskve rdeče, zlate in bele barve, ki dajejo celoti mistični pridih. Kako da ne, saj pripovedujejo o rojstvu, smrti, vsakdanjem boju za preživetje, lovu na bogastvo in nenazadnje o razsvetljenju...
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

12. julij 2007 ob 20. uri
Vesna Dubravica - Skušala sem razumeti najprej samo sebe
V četrtek, 12. julija, se je v Galeriji Tir na Mostovni ob 20. uri zgodila otvoritev fotografske razstave Skušala sem razumeti najprej samo sebe Vesne Dubravica. Ob 21.30 je sledilo potopisno predavanje na letnem vrtu Mostovne. Galerija Tir pripravlja še zadnjo razstavo pred odhodom na poletne počitnice, ki bo temu primerno popotniško in avanturistično obarvana. Bi si upali v tem trenutku ustaviti divji ritem zahodnjaškega življenja, si vzeti čas samo zase in se odpraviti v Svet? Vesna Dubravica je to storila in se odločila za življenjsko spremembo, še preden jo je tok kapitalistično usmerjenega vsakdanjika s hitrim tempom potegnil vase - za dve leti je odpotovala okrog sveta, da bi spoznala drugačne ljudi, kulture, navade, vrednote, relativnost naših prepričanj in s tem posredno tudi samo sebe. V tem obdobju je prepotovala Indijo, Kitajsko, Malezijo, Indonezijo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Čile, Peru, Bolivijo, Brazilijo, Izrael, Jordanijo in Egipt. V Galeriji Tir se je avtorica najprej predstavila z razstavo štiriindvajsetih izbranih fotografij iz svoje poti, sledilo pa je še potopisno predavanje, v katerem je Vesna z nami delila svoje izkušnje in vtise iz svoje dogodivščine ter poskušala razširiti pojem drugačnosti preko naše kulture.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

15. junij 2007 ob 21. uri
Uroš Weinberger - Transsubstanciacije
V petek, 15. junija se je ob ob 21. uri zgodila otvoritev razstave slikarskih del akademskega slikarja in glasbenika, člana novomeške zasedbe Moveknowledgement Uroša Weinbergerja, ki nas opozarja na širše dojemanje umetnosti in njenega pomena v prostoru.
Kot pravi avtor sam, je njegova prva in najpomembnejša težnja ustvariti energijo slike, saj naše dojemanje sega preko vidnih zaznav, na katere se ponavadi omejujemo. S pomočjo različnih tehnoloških prijemov slikar zavedno vnaša na platno svoja razmišljanja in čustva, ki v končni fazi skozi vibracije pustijo na gledalcu vtis v obliki energetskega naboja.
Predvsem pa Uroš gledalca ne želi obremenjevati z raznimi interpretacijami in ikonografskimi pomeni svojih slik, saj je bolj pomembno, da vsak posameznik njegova dela občuti in doživi.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

11. maj 2007 ob 21. uri
Leon Zuodar - Ljubim smrketo
Otvoritev slikarsko – grafičnega projekta mladega slikarja iz Postojne je potekala v petek, 11. maja ob 21. uri v Galeriji Tir na Mostovni. Leon Zuodar je mlad Postojnčan, ki je leta 2005 skupaj s svojim prijateljem Miho Pirnatom zasnoval slikarsko skupino Beli sladoled.
Kdor je bil 11. maja na dvorišču Mostovne, je lahko ugotovil, da Leon obvlada vsaj dve stvari. Čez dan ste ga lahko videli, kako veselo skejta na novi rampi, tisti, ki ste ta performans zamudili, pa se v Galeriji Tir še vedno lahko prepričate o njegovih slikarskih sposobnostih. Zdrav duh v zdravem telesu torej! Do 11. junija vam bo na ogled pet del iz slikarsko – grafičnega projekta »Ljubim Smrketo« in sicer štiri platna in ena cerada. Tehnike, v katerih je Leon upodabljal, so različne; med njimi najdemo olje, akril, spreje in nalepke. Tudi ozadje je na vsakem platnu drugačno in v njih lahko prepoznamo odmeve različnih likovnih slogov, od pop- in op- arta, do pointilizma, minimalizma in grafitne umetnosti. Vsa ta raznolikost pa se poveže v enotnem motivu, ki se ponavlja v vseh delih, to je lik Smrkete. Gre za dobro razviden, jasen in čist lik, ki deluje kot kakšen logotip, ki mora biti vedno enak, razpoznaven, reprezentativen.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

6. april 2007 ob 21. uri
Marina Gruden - Slika kot prostor odseva
Marina Gruden je razstavila šest del, v katerih jo zanima predvsem odnos med sliko in gledalcem. Zaradi zrcalnih povšin, s katerimi se je poigrala, lahko namreč subjekt tudi sam vstopi v sliko in postane del nje, a le za kratek čas, dokler se ne premakne naprej... Gledalec je tu le sekundarnega pomena, saj slika o(b)staja neodvisno od njega, tudi ko sam odide.
Poglejte se tudi vi v njena zrcala...
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

9. december 2006 ob 21. uri
Skupinska razstava Refleksije
V galerijo Tir prihaja skupinska slikarska razstava z naslovom Refleksije, avtorjev Žige Reharja, Marjance Lapajne in Braneta Širce.
Strah pred izgubo identitete nas posledično vodi h grotesknemu poudarjanju le-te. Človeški faktor (ne)moteno piše scenarij, ki počasi ubija zmaličeno dušo posameznika. Ubežati pritiskom vesoljnega človeštva je utopija. Spopad z razpršenimi impulzi okolice je nesmisel, posledice pa neizogibne.
Individum stoji na robu prepada!
Sila glasov na drugi strani ga vleče proti črni, skrivnostni luknji in obljublja banalnost v romantičnem duhu dobro premišljenega marketinškega trika.
Napeti trenutek priča o času, ki ga poskušamo ujeti. Zmuzljivost le-tega nas opozarja na zbledele in zgubane vrednote človeštva. Naša intimna zasebnost je onesnažena, vsakdanjost pa obremenjena s shizofrenimi glasovi okolice. Praznino nadomeščamo z instant »fiksi«, ki omogočajo le navidezno zadovoljstvo.
Individum stoji na robu svojega propada!
Goreče, skoraj v transu, z izbuljenimi očmi strmi v odrešujočo obljubo pod seboj.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

4. november 2006 ob 21. uri
Fotografije Valentina Casarse
Estetika telesa, akt ... Ne! Estetika vsebine sporočila, da!
Tematika, ki se je avtor dotika v ciklu Body-e-scape, predstavlja več kot golo telo, kot bi na prvi pogled pomislili. Na fotografijah so izpostavljeni človek, človeški odnos, ženska, odnos med moškim in žensko, igrane in prikrite razlike, enakosti, igra nasprotujočih si polov. Človek se tu ne pojavlja zgolj kot figura, ampak so v ospredju njegove misli, besede in dejanja. Golo žensko telo je na fotografijah prekrito z enakimi teksturami in vzorci, kot se pojavljajo v naravi, združitev teh elementov pa skozi govorico telesa izžareva različna notranja vzdušja in stanja duha.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

27. oktober 2006 ob 23. uri
Zmagovalna dela festivala Magdalene
V sklopu GO film festa se bo v galeriji Tir letos predstavlil festival, ki spodbuja uresničevanje dobrih idej, ustvarjalnost in kreativno izražanje manj uveljavljenih avtorjev, Festival kreativne komunikacije Magdalena. Magdalena se bo v galeriji Tir predstavila z razstavo vseh zmagovalnih del z letošnjega festivala, ki je konec maja potekal v Mariboru. Razstava se bo zaključila 28. oktobra.

6. oktober 2006 ob 21. uri
Razstava fotografij Franca Pinne - Fellinijevo oko
Priložnostno je vstopil v malo gledališče De Laurentiis, kjer je ravnokar potekala prva avdicija z Giulietto (Masina) za lik Gelsomine v filmu La strada. Počasi se je prikazal, kot bi prišel iz sence in me vprašal, če lahko naredi nekaj fotografij. Seveda sem mu dovolil in tako so bile prve fotografije lika Gelsomine narejene; fotograf, ki me je tako dobrosrčno vprašal za dovoljenje, je bil Franco Pinna…
Tako se je leta 1985 Federico Fellini spominjal srečanja s Francom Pinno (La Maddalena 1925-RomaRim 1978), enega izmed glavnih predstavnikov italijanske povojne fotografije.
Poznan predvsem po znanstvenih kampanjah iz petdesetih let pod vodstvom velikega antropologa Ernesta De Martina (Lucania 1952, 1956; rituali »tarantizma« v Salentu, 1959; »igra srpa« v San Giorgo Lucano, 1959), je Pinna zaokroženo deloval kot samostojen fotoreporter, ki je razvil samosvoje zanimanje za etnologijo (raziskave o rimski buržoaziji s antropologom Franco Cagnettom, 1956; foto-knjige La Sila, 1959 v Sardiniji, Kamnita civilizacija, 1961) znotraj kompleksne ideje dokumentarne fotografije, ki se ne bi nikoli omejila z rigidnimi mejami po sektorjih.
Otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

29. maj 2006 ob 21. uri
Panorama 360° > Slika v mediju - Medij v sliki Razstavni projekt želi s točno določenimi deli, ki imajo skupni naslov "slika v mediju", pokazati na spremenjeno vlogo slike. Ta se v današnjem času spreminja ne samo zaradi vdora "medija v sliko", ampak tudi zaradi spreminjanja njenega statusa. Ta je v svojem konstitutivnem bistvu slikovna erogena površina, ki v akciji, recepciji in interpretaciji tako avtorja kot gledalca, postaja močan operater realnega. (Produkcija ArtNetLab)

6. maj 2006 ob 21. uri
Otvoritev razstave del Klemena Volovška
Razstavljene slike predstavljajo dva sklopa odvisnosti: odvisnost od kajenja ter odvisnost od seksa. Slike predstavljajo avtorjevo priznanje, da je odvisnež.
Fotografije postavitve in otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

1. april 2006 ob 21. uri
Razstave grafik in videa Blaža Erzetiča iz serije (F)utile Machines
(F)utile Machines
Preprosti stroji/naprave so se pojavili že v 7. stoletju v Perziji (takrat na vetrni pogon), vendar so svoj pravi razcvet doživeli z začetkom industrijske revolucije v Angliji med leti 1760 in 1830, kateri so kmalu sledile še Belgija in Francija. Vzhodnoevropske države so skupaj z Indijo in Kitajsko to doživele veliko kasneje, v 20. stoletju. Čeprav je bila Anglija začetnica tega gibanja, so jo v industrializacijskem procesu prehitele druge države, še posebno Nemčija, ZDA in Japonska. Industrijska revolucija še ni zaključena, saj jo nekatere manj razvite države še vedno doživljajo.
Za razliko od preprostih strojev (zgrajenih pretežno iz kamna in lesa), katere sta poganjala voda ali veter, so bili povod za industrijsko revolucijo parni stroji narejeni iz kovine. Konec 19. stoletja so se pojavili novejši viri energije (druga industrijska revolucija), npr. električna in kemična, ki sta bili povod za nove izume - stroje na notranje in zunanje izgorevanje ter elektriko. Začetek 20. stoletja je prinesel še nekaj virov energije, med katerimi je najbolj pomembna jedrska. Kompleksnosti strojev so torej vrtoglavo naraščale tako z razvojem novih virov kot tudi izpopolnjevanjem že znanih. Za samo primerjavo lahko vzamemo začetke električnih generatorjev konec 19. stoletja, dobrih sto let kasneje pa super računalnike, ki premorejo hitrosti izračuna preko deset bilijonov (10.000.000.000.000) operacij na sekundo.
Zadnjih 50 let smo videli nešteta rojstva več ali manj uporabnih naprav, smiselnih in absurdnih, eksperimentalnih in konvencionalnih. Zaradi poplave le-teh se srečujemo z mnogimi takšnimi, katerih delovanja niti ne poznamo oz. si ga ne moremo predstavljati. Skoraj vsi tehnični izumi so tudi povod za določene socialne fenomene, pa naj si bo to tamagotchi ali avtomobil.
Avtor v pričujoči razstavi razmišlja o absurdnosti novodobne zasvojenosti z balastno tehnologijo, tisto brez prave uporabne vrednosti. V trendu miniaturizacije, večfunkcijskih naprav (npr. telefon z vgrajenim digitalnim fotoaparatom, mp3 predvajalnikom, malo igralno konzolo, organizatorjem) in njihove cenovne dostopnosti, ki vodijo v masovni tehnofetišizem, predstavlja serija (f)utile machines / (ne)uporabni stroji popačeno ogledalo temu pojavu. Težki in okorni mehanski/kemični stroji neznanega, a vendar nakazanega delovanja, v retro-futurističnem Jules-Vernovem stilu, ironično nasprotujejo prej omenjenim visokotehnološkim elektronskim napravam.
Na razstavi v galeriji Tir bo predstavljenih sedem slik večjega formata (110 x 165 cm), tiskanih na cerado in napetih na podokvir. Vse 3D grafike pa spremlja krajša animacija. Slike so nastajale v zadnjem poldrugem letu in so plod avtorjevega raziskovanja tehnološke modernizacije sveta.
Naprava
Razbremeni napor živih bitij pri izvajanju fizičnih ali drugih del.
Stroj
Naprava, ki deluje na osnovi pretvarjanja ene oblike energije v drugo.
Pogon
Del naprave, ki omogoča njeno premikanje ali delovanje.
Mehanizem
Mehanska povezava ali skupek mehanskih delov, ki prenaša oz. spreminja gibanje v stroju.
Avtomatizacija
Pristop strojev do opravil, katere je včasih izvajal človek, ali do opravil, katerih izvedba bi sicer bila nemogoča. Kljub temu, da je izraz mehanizacija uporabljen pri preprosti zamenjavi človeka s stroji, je avtomatizacija mišljena kot integracija strojev v samonadzorovan sistem.
Kontrolni sistem
Povezava s katero se nabor spremenljivk obdrži konstanten oz. spreminjajoč se v predefiniranem načinu. Izraz, ki je v direktni povezavi z avtomatizacijo.
Fotografije otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

24. februar 2006 ob 20. uri, na ogled do 11. marca 2006
Razstava fotografij Gorana Bertoka
V svojih zgodnejših foto-ciklusih (I would Like to Tell You A Story, Omen, 999, Stigmata) je Goran Bertok beležil SM rituale - pozicijo marginalizirane (seksualne) skupine in odnose znotraj nje; torej, ponovna odslikava središča (domino telo) in margine (potlačeno telo). Znaki, ki opisujejo te odnose, so predstavljeni s položajem telesa - vertikala/horizontala, obrazno ekspresijo (doživljanje bolečine) kot tudi s telesnimi poškodbami.
Bertok pravi, da je serija Obiskovalci nekakšno logično zaporedje njegovega ukvarjanja s človeškim telesom in problematiko nasilja nad njim. Trenutek, ko v plamenih izgineva truplo, je na nek način zadnji trenutek njegove fizične eksistence. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da je kremiranje nekakšna kulminacija nasilja nad človeškim telesom.
Fotograf je izbral barvno tehniko zaradi plamenov in zato, ker se mu je zdela osvežitev njegovega, sicer črnobelega opusa, smiselna.
Fotografije otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič

27. januar 2006 ob 20. uri
Otvoritev galerije Tir, skupinska razstava slik petih mladih perspektivnih slikarjev.
Galerija bo v prvi vrsti namenjena mladim, še neuveljavljenim umetnikom, ter občasnemu gostovanju priznanih avtorjev. Dogodek bo spremljala skupinska razstava petih mladih perspektivnih slikarjev: Martine Berginc, Blanke Bračič Topolšek, Jureta Cvitana, Jane Fak in Renate Grmovšek.
Fotografije otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni - Foto: David Verlič