Martina Berginc:
Všeč so ji različni materiali in njihovo medsebojno reagiranje. Rdeča nit, ki njene slike povezuje, so oblike, linije, črte in barve, ki pa ne pomenijo več predmetov, ampak le značilno razpoloženje, ki je v naši podzavesti vezano nanje. Na vseh slikah prevladujejo čiste in močne barve, ki jih tu pa tam preseneti kakšna kontura, linija mehkega pastela ali temna linija oglja ali dodatek stiropora. S prevlado duha nad materijo in barve nad predmetnostjo njena dela dosežejo svojo ekspresivnost in simbolni pomen. Slike so zelo dinamične in polne energije. Popeljejo nas v prostor, po reliefih in nas preko robov platna odnesejo v neskončno vesoljstvo likovne umetnosti.

Blanka Bračič-Topolšek:
Kot mlado slikarko jo zanima več stvari hkrati, najraje pa razrešuje vprašanja z barvo; njeno globino, vsebino, večplastnost, kontrast… S slikami izraža svojo energijo, dinamičnost. Z debelimi nanosi nalaga med seboj kontrastne barve. Največkrat so to barve, kar direkt iz tube, ali pa zmešane kar na platnu. Na vsako platno doda še kak drug medij, in s tem dobi globino, teksturo, ki jo želi ustvariti.

Jure Cvitan:
Platna Jureta Cvitana so delo umetnika, ki vidi svet in sprašuje gledalca; žive barve, ki jih uporablja v divji ekspresionistični maniri, so način soočanja, še bolj zadovoljne refleksije, s katero gledalca že kar izziva -- naj se že tudi on odpre tej izkušnji, ki izvira iz čudenja nad stvarmi, tistega čudenja, ki je včasih sploh (pred)pogoj vse umetnosti in tudi filozofije. V tem primeru je za ustvarjalnega, ustvarjajočega umetnika to edini pravi način udeležbe v neizčrpljivem življenju in svetu, polnem presenečenj.

Jana Fak:
Tisto, kar dela (likovno) ustvarjanje mlade slikarke Jane Fak tako bistveno in zanimivo, je njen poseben način povezovanja novih izraznih možnosti s klasičnimi slikarskimi tehnikami; njen koncept prenosov z računalniškega zaslona na platno je vsekakor edinstven, saj poteka v obeh smereh. Po eni strani gre iztrganje iz internetske hladnosti, neosebnosti v otipljivo in edinstveno barvo, hkrati pa tudi za izrazito slikarsko razumevanje in videnje pojavov, značilnih za naš čas.

Renata Grmovšek:
Portreti. Njihova forma namreč jasno priča o psihološki motiviranosti; izbira barv in stripovsko-karikaturistična tehnika predstavljata zavestni odmik od zrcalne podobe, ki je nemara ideal, potreben (ponovnega) premisleka. Tako avtorica gledalca prisili, da sprejme aktivno vlogo v trajajočem procesu, celo da hote ali nehote vstopi v določen odnos s portretirancem. To je pač slikarkina spretnost, spretnost slikarke kot pazljive opazovalke, ki prikaže predvsem tisto, kar je bilo prej mogoče skrito ali nevidno, pa naj se to nanaša na portretiranca, slikarja samega ali nemara celo gledalca, ki je izzvan, da si v motrenju teh portretov prizna tudi kakšno skrito misel.

Fotografije otvoritve razstave v Galeriji Tir na Mostovni