6. april 2007 je bila v galeriji Tir otvoritev razstave Marine Gruden - Slika kot prostor odseva.
Marina Gruden: »Slika kot prostor odseva« Marina je mlada slikarka iz Bilj, ki je leta 2006 diplomirala na ljubljanski ALU, smer slikarstvo.
V Galeriji Tir se nam predstavlja s šestimi deli, ki so nastala kot praktični del njene diplomske naloge in sporočajo tehten premislek o vlogi slike kot avtonomnem objektu ter njenem odnosu z gledalcem, ko se ji ta za nekaj časa posveti.
Posebnost razstavljenih del je namreč uporabljen slikarski material, torej samolepilne folije različnih barv, med katerimi pa prevladujeta zlata in srebrna, ki imata zaradi svoje zrcalne površine tudi funkcijo ogledala.
Predstavlja se nam šest del, od tega je pet aktov in ena krajina. Motivi so abstrahirani, ker so tako manj determinirani in nudijo prostor tudi odsevu posameznika, da se za nekaj časa asimilira v sliko. Ta zmožnost je mogoče najbolj očitna pri krajini, kjer z določene oddaljenosti odsev dobi prave dimenzije in deluje kot avtentična figura v prostorskem planu.
Posamezni fragmenti (predvsem telesne okončine) pa prebijajo omejitve okvirja in segajo v prostor.
Uporaba zrcalnih površin pa ni naključna; kot ideja je namreč izpostavljeno soočenje med sliko in gledalcem. Pojavlja se vprašanje, koliko časa posameznik posveti eni sliki in iz kakšnih razlogov to počne. Se bo subjekt mogoče več časa ustavil ob podobi, v kateri bo uzrl tudi svoj odsev?
Pričujoča dela namreč omogočajo, da med opazovanjem slike lahko postane tudi gledalec (njegov odsev) del njene vsebine. Tako zanj slika ni več le objektiven predmet opazovanja, saj v tem trenutku vsebuje tudi podobo gledalca, torej del njega samega. Vendar ta podoba posameznika obenem oddalji od samega sebe, saj sedaj opazuje odsev v sliki na način, kot bi sicer opazoval ostala dela. Hkrati pa dialog med sliko in gledalcem ne ostaja zaprt samo zanju, saj postane odsev v sliki tudi predmet pogleda ostalih ljudi v bližini.
Kljub temu pa so razstavljena dela več kot samo ogledalo za mimoidočega. Slike živijo svoje avtonomno življenje kot zaključene celote, ki sicer lahko spustijo vase naključnega gledalca, vendar same o(b)stajajo tudi, ko on odide. Vsaka slika že ima svojo vsebino, svojo zgodbo, ostali elementi, kot so na primer različni odsevi, pa jo lahko le dopolnijo. Slika je bistvo.
Kar pri teh šestih delih najbolj pritegne je dejstvo, da so Marinine slike žive, saj v vsakem trenutku kažejo drugačno podobo, pa naj bo to zaradi premikov ljudi ali samo zaradi sprememb svetlobe. V tej vlogi njena dela podirajo tradicionalno definicijo slike kot končnega izdelka materialne kulture (ki se spreminja kvečjemu zaradi zunanjih vplivov, torej, ko razpada), saj že v času svoje eksistence ponujajo neomejeno število različnih obrazov.
Do kakšne mere vas razstavljena dela spustijo vase, pa naj poskusi vsak sam…

Fotografije otvoritve razstave