V petek, 15. junija se je ob ob 21. uri zgodila otvoritev razstave slikarskih del akademskega slikarja in glasbenika, člana novomeške zasedbe Moveknowledgement Uroša Weinbergerja, ki nas opozarja na širše dojemanje umetnosti in njenega pomena v prostoru.
Kot pravi avtor sam, je njegova prva in najpomembnejša težnja ustvariti energijo slike, saj naše dojemanje sega preko vidnih zaznav, na katere se ponavadi omejujemo. S pomočjo različnih tehnoloških prijemov slikar zavedno vnaša na platno svoja razmišljanja in čustva, ki v končni fazi skozi vibracije pustijo na gledalcu vtis v obliki energetskega naboja.
Predvsem pa Uroš gledalca ne želi obremenjevati z raznimi interpretacijami in ikonografskimi pomeni svojih slik, saj je bolj pomembno, da vsak posameznik njegova dela občuti in doživi.

Uroš Weinberger - O slikah
Prva in najpomembnejša težnja je ustvariti energijo slike. Brez nje slika nima življenja in sporočila. S sporočilom ne mislim na mimetično sporočilo, ki bi v obliki znakov gledalcu posredovala točno določene asociacije, ampak na vtis, ki ga v obliki vibracije pusti na gledalcu in deluje na podzavestni ravni. Če pa se že mimetičnost pojavi, je v drugem planu zastrta za opno slike. Prostor gradim s prosevajočim plastenjem, ki lovi svetlobo. Ta prihaja iz ozadja slike, na podoben način kot ga je uporabljalo baročno slikarstvo. V teh plasteh so ujete risbe in oblike, ki ponavadi niso na prvi pogled vidne, pustijo pa svojo sled, saj so vseeno prisotne. Mogoče je paradoksno govoriti o pomembnosti slikovnih plasti, ki niso vidne, saj je slikarstvo vizualna umetnost, ki se opira na to kar oko zaznava. Menim, da gre tu vendarle za nekaj več kot le za fiziološko čutno zaznavo svetlobe, barve in oblike in s tem za čustven odziv, ki naj bi bil posledica kemičnih procesov v telesu. V finosnovnem-energetskem svetu, ki je podstat fizičnemu, na vsakem predmetu ali živem bitju, ki mu posvečamo pozornost, pustimo pečat v obliki energetskega naboja, ki ga projeciramo, ko mislimo ali čutimo. Karl Pribram, ameriški nevrokirurg, je dokazal, da se naši možgani z ostalim svetom ne pogovarjajo z besedami ali slikami, ampak v jeziku faz, amplitud in frekvenc v “spektralni sferi”. Predmete zaznavamo tako, da z njimi “resoniramo” oziroma se z njimi uglasimo. Zaznavati svet dobesedno pomeni, da smo na njegovi valovni dolžini. Osnova njegove teorije je kvantno polje. Polje, ki je vseprisotno in katerega delci sodeljujejo, “komunicirajo” med seboj, ne glede na razdaljo, se odziva na misel. Iz tega sledi, da je navsezadnje misel tista, ki je ustvarila svet. Veliko priznanih svetovnih znanstvenikov je prišlo do odkritij, ki lahko korenito spremenijo naš pogled na svet. Z njihovo nadgradnjo bi lahko razjasnili marsikateri pojav, ki ga sedaj pripisujemo metafiziki, prav tako pa bi lahko razumeli umetnost v širši luči. Še vedno živimo v duhu Descartesove filozofije in Darwinovske popredmetenosti življenja. Lahko bi rekel, da je dojemanje sveta človeštva od razsvetljenstva dalje ostalo nespremenjeno. Tako kot so se Koperniku takratni “znanstveniki” smejali ob njegovih odkritjih, tako tudi danes znanstveno ekonomski establišment odbija odkritja sodobnih “Kopernikov”, ki z vsemi znanstvenimi metodami dokazujejo nove zakonitosti, delovanje in zgradbo sveta.
Torej, če posvečamo platnu, ki ga gradimo v tako imenovano sliko, pozornost v obliki razmišljanj in čustvenih nabojev, bo zagotovo del energije prisoten v sami strukturi platna, ki še ni poslikano. Seveda je takšna energija neorganizirana in šibka, za kar moram intervenirati s fizičnim posegom (gesto). Z vsako plastjo dvigujem energijo in organiziram oblike v končno formo, ki izžareva tisto energijo, s katero se lahko v tistem trenutku poistovetim. Takrat tudi vem, kdaj je slika končana. Za dosego takšnega cilja uporabljam različna slikarska sredstva, od klasične tehnike, gestikulacijo v smislu abstraktnega ekspresionizma, kolaže in nekatere druge, tudi neformalne tehnološke rešitve. Tu moram poudariti, da so različni tehnološki prijemi le sredstvo in ne cilj oz. namen. Sam stik z barvno materijo pa mi je vsekakor pomemben, saj so forme, ki iz nje izhajajo posredno odvisne tudi od materiala s katerim delam. Pri vsem tem pa seveda ne morem mimo risbe. Kot zelo pomemben element se risba na mojih platnih pojavlja vedno, vendar ne enako očitno. Včasih z risbo ustvarjam prostorske razsežnosti, včasih pa se pojavljajo tudi določene podobe. Redkokdaj ostane takšna risba v prvem planu, kot sem že v prvem odstavku omenil. Mogoče je tudi eden od razlogov takšne gradnje moje nagnjenje do odkrivanja misterioznega. Zakrivam očitno, da bi potem našli drug vidik le tega, kar je skrito za obliko. Težko je slikati nevidno polno prisotnosti, kar pa je moja intencija. Še težje je namreč gledalcu razumeti takšno sliko. Mislim, da je bistveno bolj pomembno moje slike doživeti, kot pa jih interpretirati. Moje slike naravnost kličejo po tem, da izklopimo razum in se naučimo opazovati in raziskovati, kot astronavti na neznanem planetu, kjer ni nič vidnega mogoče spraviti v predalčke znanega.

Fotografije otvoritve razstave